VABILO NA PREDSTAVO “OBRAZI POLONE VETRIH”

Veleposlaništvo Republike Slovenije v Beogradu vas vljudno vabi na predstavi »Obrazi Polone Vetrih«, v katerih bo priznana slovenska gledališka igralka predstavila izbor iz svoje bogate ustvarjalnosti.

Predstavi bosta v ponedeljek, 21. novembra, in v torek 22. novembra 2011 ob 20. uri v Bitef teatru, Trg Mire Trailović 1, Beograd. Prva predstava (21.11.) bo izvedena v slovenskem, druga (22.11.) pa vangleškem jeziku.

 

Foto: Peter Uhan

Ena najbolj prepoznavnih in vrhunskih slovenskih dramskih igralk, Polona Vetrih, je v svoji umetniški karieri vselej iskala presežno: niso ji zadostovale pomembne gledališke vloge, publiki je želela dati mnogo več. Njeni avtorski literarni recitali so vsebinsko nekaj posebnega, drugačnega. Obsegajo redkeje predstavljeno poezijo in odlomke iz monodram, ki so bile pred nekaj leti uspešnice.

Prvi del večera je namenjen najlepši svetovni poeziji, kjer ne sme manjkati Visoka pesem iz Knjige vseh knjig, Stare zaveze. Umetnica bo recitirala tudi v hebrejščini, ki ji je še posebno pri srcu. V recitalu, ki je namenjen širši publiki, pa Vetrihova ni pozabila na Franceta Prešerna, največjega slovenskega pesnika. Njegova Vrba je s Slovenci skoraj istovetna.

V tokratnem recitalu bo avtorica in interpretka Polona Vetrih prvič predstavila še monolog Fanny Mendelssohn, sestre slavnega skladatelja Felixa Mendelssohna-Barholdyja. Fanny je rasla v judovski družini filozofov in bankirjev, kjer je vsrkavala izjemno duhovno okolje. Takratne razmere in tradicija pa so bile tiste, ki nadarjeni skladateljici niso dopustile osebnega notranjega razvoja in umetniške rasti.

Monodrama Alma govori o svetovni popotnici, ki je kot prva ženska v začetku 20. stoletja prepotovala svet, sicer pa je bila doma v Celju. Tudi Alma Karlin se je vse življenje borila proti moškemu svetu in imela zaradi tega nemalo težav.

Nicolajevi Blagi pokojniki, dragi možje so pred leti polnili gledališke dvorane. Avtor z veliko simpatijo do življenja pripoveduje o smrti. A ko priklicuje smrt, da vse zadiši po njej, v resnici poveličuje in opeva življenje, do katerega ima kar najbolj optimističen odnos.